Andraž Pernar: to je šele začetek

Posted on 15/05/2011

0


Andraž PernarAndraž Pernar se je leta 2007, takoj po zaključku študija na Fakulteti za družbene vede, zaposlil na Ministrstvu za javno upravo in že naslednje leto prevzel vodenje projekta »Zakonodajni postopek«, ki se je potem v letu 2009 preimenoval v sedaj vsem znani IPP (informacijska podpora postopkov priprave predpisov). Kljub temu – ali ravno zato – ker je bil tako obsežen in kompleksen projekt zanj prvi, je že po enem letu uspel prepričati vse bodoče uporabnike (in teh je več kot 800) v to, da je aplikacija iz testne verzije in nenehno razvijajoče se aplikacije prešla v produkcijsko rabo. Danes sistem uporabljajo vsa ministrstva in vse vladne službe, generalni sekretariat vlade in Uradni list. Andraž Pernar je tako človek, ki je orientiran v akcijo in ne v stopicanje na mestu.

Zanima me, kako ste doživljali aktivnosti na tem projektu, glede na to, da je bil seveda to vaš prvi veliki projekt …

Moj prvi projekt nasploh (smeh). IPP sem prevzel v dokaj nenačrtovanih okoliščinah, v fazi, ko je bila sicer smer že začrtana in lep del tehnologije tudi, vendar so bili to kosi velike sestavljanke, ki jih je bilo potrebno sestaviti v delujočo celoto. Poseben izziv te sestavljanke je bil v tem, da je morala biti končna podoba, ki nastane s sestavljanjem, čim bolj všečna vsem, ki jim je ta sistem namenjen. Čeprav sem za projekt vedel že prej, sem po začetnem spoznavanju vseh sestavnih delov in organizacijskega obsega dodatno spoznal, da gre po kompleksnosti in pomembnosti za enega večjih projektov znotraj informacijske strukture javne uprave. Z doseženimi rezultati in s stanjem, v kakršnem je sistem danes, sem zadovoljen, predvsem pa ponosen na tvorno sodelovanje vseh glavnih akterjev, še posebej z vsebinskega in tehničnega vidika. Vesel sem tudi, da je SRC kot glavni izvajalec znotraj tega projekta uspel premagati vse tehnološke in vsebinske ovire in za ustrezno delovanje tega sistema ponudil tudi nove in inovativne rešitve, ki danes v praksi učinkovito podpirajo procese priprave predpisov.

Ali ste uspeli doseči vse bistvene cilje pri implementaciji projekta?

Bistvenih kriterijev, ki smo jih za uspešnost projekta opredelili že takoj, ko sem projekt prevzel, je bilo kar nekaj. Vedeli smo, da bo sistem uporabljalo v produkciji dokaj veliko število hkratnih uporabnikov – to predvidevanje se je izkazalo za zelo realno, saj danes vidimo, da aplikacijo dnevno uporablja kar okrog 800 aktivnih uporabnikov. Projekt IPP vsebuje nov način dela pri pripravi predpisov, namenjen pa je dvema ključnima skupinama uporabnikov – na eni strani govorimo o pripravljavcih predpisov na strani ministrstev in vladnih služb, na drugi pa o t. i. »zunanjih uporabnikih« – zainteresirani javnosti, kot so razne zbornice, združenja, nevladne organizacije, ter splošni, laični javnosti, ki lahko danes preko spletnega podportala E-demokracija enostavno dostopa do vseh objavljenih predpisov v pripravi.
Eden od bistvenih kriterijev uspešnosti projekta je bila tudi zagotovitev stabilnosti celotnega sistema, ki je glede na to, da govorimo o podpori za pripravo predpisov, izjemnega pomena. Glede na raznolikost informacijskih sistemov predstavlja prav ta stabilnost celotnega sistema kar en majhen čudež, saj sistem nastopa kot vezni element za veliko število registrov, zalednih sistemov in centralnih servisov. Po več kot enem letu produkcijske uporabe sistema se nismo srečali z niti enim resnejšim primerom nedostopnosti sistema, kar je v svetu informacijske tehnologije pri takšnih projektih prava redkost.
Omenil bi tudi ključne razloge za potrebo po informacijski podpori, ki jo nudi sistem IPP – te bi lahko razdelili v tri osnovne sklope. Prvi sklop je izdelava enotne programske podpore za vse uporabnike na vseh ministrstvih, vladnih službah in vladi. Ta programska oprema mora biti prijazna do uporabnika, enostavna za uporabo, postopki pa kolikor je le mogoče avtomatizirani in poenoteni. V drugi sklop sodi zagotovitev javnostim preprostega spletnega dostopa do predpisov v pripravi, hkrati pa tudi dodatno vzpodbujanje omenjenih javnosti h komunikaciji in aktivnemu sodelovanju v vseh fazah postopkov sprejemanja predpisov. Dandanes je ob visoki stopnji razvoja informacijske tehnologije pomembno, da so vsi predpisi, ki jih država pripravlja, na voljo v elektronski obliki, naša naloga pa je, da ljudem omogočimo čim lažje sodelovanje in jih k temu hkrati tudi vzpodbujamo. Vsebinsko podlago za to nam daje predvsem Resolucija o normativni dejavnosti, ki je bila v Državnem zboru RS sprejeta novembra 2009. Tretji sklop se nanaša na racionalizacijo procesa – uporabnikom smo omogočili hitrejšo izmenjavo dokumentov in gradiv ter hkrati minimalizirali število vnosov enega in istega podatka.
Vsi našteti glavni cilji so bili doseženi že ob vzpostavitvi produkcijskega okolja sistema, kljub temu pa z rednimi posodobitvami skrbimo za to, da uporabnikom dodatno olajšamo delo in hkrati nenehno tudi tehnološko posodabljamo celoten sistem.

Katere bistvene nove izkušnje ste kot vodja projekta v tem obdobju pridobili?

Vsekakor je ena od bistvenih izkušenj, ki izhaja iz prakse projekta IPP, pričetek redne produkcijske uporabe sistema. Gre za psihološki mejnik, ki pri vseh sodelujočih predstavlja nek strah – porajajo se vprašanja o tem, ali je sistem zadosti pripravljen, tehnološko stabilen, vsestransko testiran in na splošno zrel za predajo končnim uporabnikom in javnosti itd. Zaradi kompleksnosti celotnega sistema, odvisnosti od velikega števila baz, zalednih sistemov, registrov, portalov in podobnega bi lahko takšne bojazni zagotovo šteli kot utemeljene, vendar je treba imeti na drugi strani tudi pogum, da se v nekem trenutku sprejme odločitev o tem, da je testiranja dovolj in da je potrebno sistem predati vsem uporabnikom. Šele ob redni uporabi, ko sistem uporablja na stotine ljudi, se pojavijo potrebe, predlogi in ideje, na katere v obdobju pred produkcijo ob vsej domišljiji ne bi mogli niti pomisliti. Posledice teh idej in predlogov so rešitve, ki nadgrajujejo osnovne procese, ki jih sistem mora podpirati, igrajo pa zelo veliko vlogo pri tem, kako povprečni uporabnik sprejema sistem. Takšne uporabniške pripombe smo takoj po pričetku produkcijske uporabe pričeli zbirati na vseh ravneh in vpeljali dobro prakso rednih sklopov nadgradenj, ki so tudi terminsko organizirani tako, da po eni strani uporabniki ne čakajo celo večnost na predlagane dopolnitve, po drugi strani pa tudi niso primorani v delo s sistemom, ki bi bil predmet nenehnih in nenapovedanih posodobitev in sprememb.
Druga pomembna izkušnja, ki se mi jo zdi vredno izpostaviti, je pomen rednega usposabljanja ljudi, ki sistem uporabljajo. Zgolj navodila za uporabo pač ne zadoščajo, čeprav so za normalno delo nujna. Ljudje običajno bolje razumemo pomen in delovne procese, podprte z aplikacijami, če se o tem pogovorimo z drugimi, če sistem lahko preizkusimo v testnem okolju, v okviru nekih vodenih usposabljanj. Premalo usposobljen uporabnik predstavlja dve potencialni vrsti tveganj – prvo je »inovativnost« takega uporabnika, ki s povsem napačno uporabo aplikacije »poskrbi« za to, da podatki niso vneseni konsistentno in procesi niso speljani tako, kot je bilo predvideno, drugo, še večje tveganje pa je odpor uporabnikov, ki sistema ne poznajo in se ga zato bojijo, s tem pa lahko občutno zmanjšajo dodano vrednost celotnega projekta. Z rednim izobraževanjem poskrbimo prav za to, da ta tveganja čim bolj zmanjšamo ali celo odpravimo. Ravno sedaj na primer izvajamo drugo redno serijo izobraževanj za vse organe, ki so vključeni v IPP, in odziv udeležencev je zelo dober. Ti udeleženci običajno tudi po tem, ko spet sedejo na svoje delovno mesto, na sistem gledajo bolj pozitivno, z znanjem uporabe se praktično izniči morebitni strah, obenem pa lahko od takšnega uporabnika pričakujemo boljše, bolj kakovostne predloge za nadaljnje izboljšave in dopolnitve. Izobraževanja nameravamo v rednih serijah organizirati tudi v prihodnosti.

Kakšno prihodnost lahko napovedujete sistemu IPP?

Vsekakor se ne nameravamo ustaviti. Dela je še veliko – nadaljevali bomo delo s končnim ciljem še večje uporabniške prijaznosti, sledili bomo razvoju novih tehnologij in že danes smo na primer v fazi, da se bomo lahko v kratkem znebili vseh tistih tehnoloških omejitev izpred nekaj let, ki so zahtevale nameščanje dodatne programske opreme na delovno postajo vsakega uporabnika sistema. V prihodnje bomo prav gotovo skrbeli za to, da bo vse več funkcij sistema na voljo preko spletnih vmesnikov, in tako povsem razbremenili lokalne skrbnike sistema, saj bodo uporabniki vse več funkcij lahko izvajali kar z uporabo navadnega spletnega brskalnika. Na ta način bomo omogočali tudi uporabo sistema na novih napravah, ki nezadržno prihajajo v splošno rabo, sledili pa bomo tudi konceptom ponovno uporabljivih funkcij, odprtokodnih rešitev in interoperabilnosti z drugimi sistemi. Načrtujemo tudi nadaljnje dopolnitve in izboljšave spletnega podportala E-demokracija, ki služi kot edinstven vezni člen med strokovnimi delavci, ki so zadolženi za pripravo nekega predpisa, ter javnostmi, ki s svojimi komentarji na objavljene predpise pripomorejo k izboljšanju le-teh. Izključiti ne smemo niti nadaljnjega širjenja obsega sistema, s tem mislim predvsem na dialog z Državnim zborom RS in njihovo soudeležbo v tem sistemu, poleg tega pa ne smemo pozabiti na lokalno samoupravo, ki prav tako nastopa kot pripravljavec predpisov in katere vključitev v sistem IPP bi bila smiselna poteza, ki bi še bolj pripomogla k udejanjanju filozofije dostopnosti vseh vrst nastajajočih predpisov na enem mestu. Če smem uporabiti športno prispodobo, smo na maratonu in do sedaj smo pretekli komaj kakšnih 10 kilometrov, smo pa v dobri kondiciji. Torej – to je šele začetek.

IPP je sistem, ki informacijsko podpira vse bistvene korake v postopku priprave predpisa in enotno poslovanje na vseh resorjih, ki so vključeni v postopek priprave in sprejemanja predpisov. Projekt IPP je nastal iz želje po ureditvi postopka priprave predpisov v RS, predvsem v delu, ki do tedaj ni bil urejen – od načrtovanja do vložitve predloga predpisa v vladno obravnavo. Velik poudarek projekt namenja večjemu vključevanju zainteresirane javnosti v procese priprave predpisov. Strokovne in laične javnosti lahko na takšen način sproti podajajo pripombe in predloge in s tem prispevajo k boljši zakonodaji.